celtic

Celtic F.C., nogometno mostvo iz Glasgowa (Škotska), je vceraj igralo v Ligi prvakov z Barco. kakih 1000 njihovih navijacev se jih je zbralo na Placa Espanya, kjer so imeli cel dan aktvinosti (beri: pitje piva). tak da zvecer, ko sva se jim z Zavrlom pridruzila pri gledanju tekme (so meli 4 big screene s prenosom iz Škotske v eni izmed sejemskih hal), ze noben vec ni znal ravno hodit. je bilo prav zabavno gledat ljudi od 9 do 99 let, kak cikcakajo po dvorani. nekak tak je izgledlo kot pivo in cvetje ob 3h zjutraj.

pa njihova Skotscina je prav zabavna. tak kot da bi imel vsak na novo pircing v jeziku. zavrla je en spraseval; “du jov nov, wuer kud aj buj some cigarests?”, pa ga je prosu, ce lahk pove po anglesko.

so blo pa ful OK. najprej so naju meli za Spanca, pa so nama razlagali da kak je Skotska mala pa Spanija vlka. te pa sva razlozla, da sva “also from a small country”, pa smo ze bli taboljsi kolegi.

“Slovakia?”

“No, no, … Slovenia.”

“What?”

“Slovenia!”

celtici so zgubli. malo so bli zalostni. nato pa je cela dvorana zapela navijasko himno ter zaploskala svojem mostvu, nato pa so sli mirno na pir.

veni je bla samo ena marica policajev.

predstavljajte si sedaj, koliko maric je potrebno, da ukroti 100 vijol. sedaj pa si predstavljajte 1000 vijol.

setmana

setmana je spanska katalonska beseda za pomlad teden. sicer bi imel spodnji plakat dosti vec smisla, ce bi pomenila pomlad, kar sem nekako sklepal glede na vreme tukaj….

to vikend smo jo v Barceloni posteno obcutili, saj je bilo vreme po dolgem casu spet fantasticno. temparature so bile tam okoli 20°C in na soncu je bilo ze prav poletno. prijetno vreme je pa bilo treba seveda tudi cimbolj izkoristiti in zdi se mi, da mi je to zelo dobro uspelo.

v soboto zjutraj sva sla z zavrlom na breakfast run, nekaksno barcelonsko verzijo nesovega teka. ta breakfast run je bil v bistvu promocija za danasnji maraton, zato smo imeli cast teci z ramo ob rami z nekaterimi zares vrhunskimi tekaci. 4,5 km dolga proga je potekala po zadnjih kilometrih olimpijskega maratona, med drugim tudi po olimpijskem stadionu. je res fajn nardit en krog tam. pa se zastonj smo ga videli. bilo je tudi dosti ljudi – tudi en Slovenec, ki je prisel v BCN samo zaradi maratona.

popoldne sva bolj kot ne pocivala, zvecer pa sva sla spet v akcijo. da ne bi spet lutala, tak kot prejsnjo soboto, sva po netu pogledala za en rock bar – Magic. na vhodu so naju sicer orubuli za 10€, ampak glede na to da sta bili v tej ceni tudi dve pijaci, je bilo glede na tukajsnje cene spodobno. ko sva prisla not, pa najprej skoraj prazno (ura je bila nekaj cez ena). ob kake dveh se je pricelo polniti on do treh je ze bilo lepo polno. vrteli so ful fajno muziko, med drugim tudi Ramonse. pa folk je bil ful skuliran. do stirih smo se ze stiskali ko sardine in cez nekaj casa sva ze imela pocasi dosti – tek za zajtrk je pustil posledice. je pa bilo ob pol petih se vedno ful folka pred vrati, ki je hotel iti not. ne vem, kak se bom v MB spet navadil na tamkajsnji rezim zuranja. tisti ki poznate Vida – njemu bi bile odpiralne ure tukajsnjih lokalov res pisane na kozo.

ko sem se v nedeljo popoldne zbudil, pa je bilo spet tak lepo veni, da je spet bilo treba it mal naokol.

zavrl mi je pobegnil na cilj od maratona, sam pa sem kasneje poskusal pripraviti bugara, da bi sla nekam naokol. te pa je ded reku, da je najdu eno ful fajno flash igrco, pa da je na 70 posto, pa da bi rad danes dokoncal. jao, eni pa se res morajo zvedet par stvari o zivljenju. no, pa saj jih ima sele 19, tak da se ima cas.

ker se nisem nic zmenil, sem se usedel na bicikl in sem se odpeljal do Mirojevega parka, ki ga se nisem videl, ceprav grem po veckrat na mesec mimo. je bilo ful lepo, ful se je folka martincalo, pa tam je en meditiral, drugje so se spilali otroci, stare zenske so opravljale… pac tak ko more bit v parku. potem sem se odlocil, da koncno poiscem eno papigo, ki jih nenehno slisim pa nikoli ne vidim, ker se skrivajo v vrhovih palm. pa sem nadju eno, ki je bila pripravljana pozirati. sva imela pravi session, dokler se le ni navelicla in odletela. malo sem se pofotkal park, potem pa domov na kosilo.

po kosilu in siesti sva se odlocila z zavrlom, da nekam grema. gaudijev park sva se odlocila pustiti za en dan ko bo vec casa, pa sva sla v enega blizu. sva prisla ful visoko – pod nama se je razprostiralo celo mesto pa hrib Montjuic je bil pravi pritlikavec. malo sma chilala po parku, medtem se je ze stemnilo in je bilo treba spokat.

vikend je bil prav kul, jutri pa bo spet delovno. treba bo poiskat nek tecaj spascine, rad bi cimpraj dokoncal vaje za RAIN pa nekaj bom mogu nardit z mentorco. ki je se vedno nisem videl. pocasi imam ze dovolj – pisal sem ji ze ene 5 mailov, pa se vedno nic. sem se odlocil, da ce se mi do srede ne javi, grem kr na njena predavanja, pa jo pocukam za rokav. bomo vidli, kaksna bo reakcija….

Hola amigos!

1. dan

po napornem tednu, ko misli ze niso vec dohajale dogodkov, sem se koncno znasel na postaji Arc de Triumf. v ozadju igra Barcelona od Queenov… seveda ne morem kaj, da se ne vprasam, ali je to nakljucje, ali pa res cele dneve lajnajo ta komad.

potem se je se seveda bilo potrebno peljati nekam dol iz karte, ker sva se z Zavrlom namesto na M usedla na Renfe… ampak OK, potem sva le nasla najin bodoci domek. hkrati sva med cakanjem na lastnika stanovanja prvic spoznala, kako dolgo treja Spanskih 5 min.

soba je sicer mala, ampak urejena. edini problem je, da nima pravega okna. ampak baje naj bi se to drug tedn uredilo. za cimre imava dve prijazni blond skandinavki. mislim da z norveške… edino slabo je, da drug tedn odideta. bova pa mi2 dobila njuno okno.

potem pa je tu se bulgar, ki se vsak vecer ful naglas meni po skypu, takrat ko pa se ne meni po skypu, pa nabija neko elekroniko… je pa sicer OK.

….

ze prvi vecer sva se odlocla, da se greva malo razgledat.

nekako se nama je zdelo, da vsako potovanje potrebuje nek cilj in tako sva se odpravila do nekdanje olimpijske plamenice. na poti sva potem zavila v neke cudne pografitane potke- tak en meter sirine pa 2 metra ograje na vsaki strani. no, potem ko sva nekje spodaj videla en folk, kak se preganja pa dere “Ajudar”, sva se nekak odlocla, da bi bilo bolj pametno, da se spravima na kako osvetljeno ulico.

do plamenice pa nisva prisla.

2.dan

jutranji shopping.

v blizini imava en mega super duper spon d best nakupovalni center. sicer nisem ravno ljubitelj nakupovalnih centrov, ampak vseeno nisem ravno jezen, da imam eno orng trgovino v blizini.

cene so v bistvu kr QL. pac odvisno, kaj kupis. nekatere bolj sredozemske stvari so na primer smesno poceni. olivno olje na primer tu prodajajo kr v 5L plastenkah. pa paradiznik in pomarance lahk kupis najbolj poceni, pa je se vedno enkrat boljs kot pri nam. vsaj glede na to, da je februar.

popoldne sva se sla malo turista. pac sprehod po rambli do morja, tam pa martinckanje na pomolu. ze odkar sem prisel sem, imam obcutek kot da sem na pocitnicah in si sploh ne morem predstavljat, kako mi bo uspelo naredit kaj produktivnega. pa nekak se nisem dojel, da ob koncu tedna ne rabim spakirat za domu…

spotoma sva si se pogledala eno razstavo od neki regati iz barcelone in okoli antarktike ter nazaj do barcelone. ful zanimivo za nekoga, ki studira medijske, ker so res super predstavli stvar najsirsemu obcinstvu. vas recimo zanima, kako izgledajo nogavice, ce jih 26 dni ne das iz noge? no, mi2 veva.

3. dan

danes sva sla na faks.

zjutraj se nama nekak ni dalo spokat in sva prisla v Terrasso, kjer imava fakulteto sele nekaj po 12h… ko prideva na postajo, sem ze iskal karto Terrasse, ki nama jo je prijazno posodu Grega, ko je Zavrl na tleh opazu stopinje z logotipom fakultete. te so naju potem pripeljale do faksa in vse kar sva morala narediti je bilo, da sva nasla pravi objekt. tam pa je bila prva stvar, ki sva jo zagledala pisarna od erazmus koordinatorke (pac ono ko je bla Elisa na FERIju – popravi me, Lili). v pisarni vse brez presenecenj. pac dobla sva en kup kart pa tega ter naslov od pisarne v BCN, kamor greva jutri.

morala sva se poiskati koordinatorja na fakulteti (popravi me, Grega) Charlesa Mitjo. glede na to, da je on nekaksna Welcerjeva na CITM, sva mislila, da bo to malo tezji zalogaj.

ko sva prisla na faks ni bilo zive duse razen ene cistilke. prav ta naju je minuto kasneje pripeljala do charlesa. on pa ful OK. proti pricakovanjem so imeli ze vse lepo pripravljeno, tak da sva samo se razlozila svoje zelje glede diplome in smo lahko sli v referat uredit papirje. naslednji teden lahko baje pricakujeva maile od mentorjev, pa se enkrat se morava zglasit v referat.

ker sva tako uspesno opravila na faksu, sva zavila cez cesto k kitajcu. 6€ za meni z vkljucenim pivom se nama ni zdelo dosti. najedu sem se pa tak, da sem se komaj premaknil s stola.

po kosilu sva terrasso zapustila. prvega vtisa terrassa ravno ni pustila ne vem kakega. vse je nekam nametano.

iz terrasse sva sla direkt v center BCN na pisarno od bicing.com. to je en javni servis s skolesi, ki jih prevzames na eni tocki in potem vrnes na drugi. to seveda stane, ampak so cene sprejemljive.

v pisarni pa je cakalo ene 50 ljudi. in res. ko sva hotla vzet stevilko, sva ugotovila, da je se cca 80 stevilk pred nama. k sreci nama je potem en spanec v roko stisnil stevilko za njim (ocitno je vzel dve, da bi se lahk priliznu kaki chici). no, gospa na okencu nama je potem prijazno razlozil, da je to opcija samo za osebe s stalnim prebivaliscem v BCN. nato pa nama je se bolj prijazno v roke potisnila list, na katerem je pisalo, kje si lahko taki turisti, kot sma mi2, izposodijo bicikle za 5€/uro.

z malo daljsimi nosovi sva se potem malo setala po mestu, potem pa domov. zavrl je se sel potem gledat v nakupvalni center, kaksne so cene novih biciklov.

nazaj je prisel nasmejan ko hamburger. cena novega kolesa je namrec 80€. ju3 se greva do enega dilerja, ki sem ga najdu na netu, ampak mislim, da bo padla kar ta varianta.

sedaj pa pisem blog in pijem pivo Estrella, zavrl pa v dnevni sobi skajpa z marjetko.

jutri pa je nov dan.